Ko si dokončala Kodo Mame, je bila samozaložba tvoja prva izbira?
Ne. Sprva sem se pogovarjala tudi z založbami in resno razmišljala o klasični založniški poti. Mislim, da ima sodelovanje z dobro založbo številne prednosti – od izkušenj in uredniške podpore do distribucije in poznavanja knjižnega trga.
Ko pa sem začela podrobneje spoznavati različne modele sodelovanja, sem ugotovila, da se med seboj precej razlikujejo.
Kaj te je pri ponudbah najbolj presenetilo?
Predvsem to, da izdaja pri založbi ne pomeni nujno, da založba prevzame vse finančno tveganje.
Pri nekaterih modelih se avtor na primer zaveže k odkupu določenega števila svojih knjig. S tem lahko že na začetku pokrije pomemben del stroškov izdaje. Obstajajo tudi projekti, pri katerih založbe del sredstev za izdajo pridobijo na različnih razpisih.
To samo po sebi ni nič nenavadnega ali spornega. Založništvo je posel in vsak model ima svojo ekonomiko. Mene je predvsem spodbudilo, da sem začela računati.
Vprašala sem se: koliko bom v knjigo vložila sama, katere storitve bom za to dobila in koliko nadzora nad knjigo bom imela po podpisu pogodbe?
Torej ni šlo samo za denar?
Nikakor.
Zelo pomembna je tudi pogodba. Avtor mora pogledati, za koliko časa se zavezuje, katere pravice prenaša na založbo, kako je urejen ponatis, kakšen je njegov delež od prodaje in kaj se od njega pričakuje pri promociji. Potem so tu stvari, na katere na začetku niti ne pomisliš. Predstavitve knjige, dogodki, poti. Če so na primer potni stroški avtorjev strošek, se tudi to skozi čas nabere. Tega založba ne krije.
Ko sem vse to postavila na papir, samozaložba ni bila več videti kot tako nenavadna možnost. Včasih moraš enostavna razpreti krila in zajadrati.
Zakaj si se potem odločila, da Kodo Mame izdaš sama?
Prišla sem do zelo preprostega zaključka: če sem pripravljena v projekt vložiti svoj denar, ogromno svojega časa in sodelovati pri promociji, sem želela preveriti, ali lahko v zameno prevzamem tudi večji del nadzora nad projektom.
Pri samozaložbi sama nosim tveganje. Plačam lekturo, pripravo, tisk in druge stroške. Če knjig ne prodam, izguba ostane meni. Toda tudi odločitve ostanejo moje.
Pomembno mi je bilo tudi spoznanje, da odločitev posamezne založbe ali urednika še ne pomeni dokončne sodbe o tem, ali bo knjiga našla svoje bralce. Založba mora ocenjevati tudi trg, prodajni potencial in tveganje, zato je povsem razumljivo, da v vsak rokopis ne more verjeti enako kot njegov avtor.
Zgodovina založništva je polna takšnih primerov. Verjetno najbolj znan je Harry Potter. Preden je Harry Potter and the Philosopher's Stone sprejela založba Bloomsbury, je literarni agent J. K. Rowling rokopis poslal 12 založbam, ki so ga zavrnile. Tudi Rowling sama danes pripoveduje, da je trajalo približno leto dni, preden je njen agent našel založnika.
Seveda svoje knjige ne primerjam s Harryjem Potterjem. Ta zgodba mi pomeni nekaj drugega: nihče ne more vnaprej z gotovostjo vedeti, kako bodo knjigo sprejeli bralci.
Zato sem se vprašala, ali sama dovolj verjamem v Kodo Mame, da sem pripravljena prevzeti tveganje in ji dati priložnost.
Odgovor je bil da.
Sama izberem tiskarno, določim naklado, prodajno ceno, način promocije in kanale, po katerih želim knjigo približati bralkam. Pri Kodi Mame sem se zato odločila za samozaložbo.
Ali to pomeni, da si proti klasičnim založbam?
Sploh ne.
Mislim, da je to zelo pomembno poudariti. Če bi jutri dobila ponudbo založbe, pri kateri bi se naše predstave o knjigi, pogojih sodelovanja in njeni poti do bralcev ujele, bi jo z veseljem preučila.
Tudi pri morebitni naslednji knjigi se lahko odločim drugače.
Samozaložba zame ni bila odločitev proti založbam. Bila je odločitev za model, ki se mi je pri tej konkretni knjigi zdel najbolj smiseln.
Kaj si se iz tega naučila?
Da pri ustvarjalnem projektu ne smeš gledati samo prve ponudbe ali najbolj običajne poti.
Treba je vprašati, računati in razumeti pogodbo.
En avtor bo ugotovil, da mu ogromno pomeni, da založba prevzame uredništvo, distribucijo in velik del organizacije. Drugemu bo pomembneje, da ohrani več nadzora in je pripravljen zato prevzeti več dela ter tveganja.
Ni ene pravilne poti.
Bi danes ponovno izbrala samozaložbo?
Za Kodo Mame da.
Gre za zelo osebno knjigo, ki govori o preobrazbi ženske skozi materinstvo – od nosečnosti in strahov do identitete, odnosov, kariere in vrednot.
Zato mi veliko pomeni, da sem lahko tudi pri njeni izdaji sledila svoji predstavi.
Pri naslednji knjigi?
Bomo videli.
