Pogled iz kadrovske pisarne
Januar je v naši stroki zanimiv mesec. Pisarna diši po novem začetku. Letni razgovori so zaključeni, osebni razvojni načrti so podpisani in v zraku je tisti specifičen optimizem, ki pravi: “Letos bo pa res drugače.” Vodje obljubljajo boljše delegiranje, prodajniki napovedujejo bolj discipliniran vnos podatkov v CRM, vsi skupaj pa prisegajo na boljši work-life balance.
Potem pa pride prvi torek v februarju.
Navdušenje splahni, stare navade prevzamejo krmilo in tisti briljantno zastavljeni cilji postanejo le še ena vrstica v Excel tabeli, ki jo bomo z nelagodjem odprli šele decembra. Zakaj se to zgodi? Zakaj kot profesionalci, ki smo sposobni voditi kompleksne projekte, pogrnemo pri vodenju lastnih sprememb?
Tu so štirje ključni razlogi, ki jih opažam v praksi.
Preveč abstrakcije, premalo operativnosti
Najpogostejša napaka, ki jo vidim pri pregledovanju osebnih ciljev, je meglenost. “Izboljšal bom komunikacijo z ekipo” ni cilj. To je želja. Ko možgani trčijo ob stresen ponedeljek, ne vedo, kaj “izboljšana komunikacija” pomeni. Ali to pomeni več sestankov? Prijaznejše e-maile?
Zaobljube propadejo, ker nimajo jasnega akcijskega načrta. Namesto “izboljšal bom komunikacijo”, bi morala zaobljuba zveneti: “Vsak petek ob 10. uri bom imel 15-minutni pregled tedna z vsakim članom ekipe.” Če sprememba ni zapisana v koledarju kot konkreten opravek, ne obstaja.
Podcenjevanje organizacijske “gravitacije”
To je točka, o kateri se premalo govori. Posameznik se pogosto odloči za spremembo, pozabi pa, da deluje v sistemu, ki je naravnan na status quo.
Recimo, da je vaša zaobljuba: “Ne bom več odgovarjal na e-pošto po 17. uri, da preprečim izgorelost.” Odličen cilj. Toda, če vaš nadrejeni pošilja nujne zahteve ob 19. uri in če korporativna kultura tiho nagrajuje tiste, ki so “vedno dosegljivi”, bo vaša zaobljuba zdržala točno tri dni. Poslovne zaobljube pogosto propadejo, ker so v konfliktu z nepisanimi pravili podjetja. Če želite spremembo, morate najprej preveriti, ali vas okolje pri tem podpira, ali pa se boste morali boriti proti toku – kar pa zahteva precej več energije.
Miselnost “vse ali nič”
V poslovnem svetu smo pogosto nagnjeni k perfekcionizmu. Zastavimo si, da bomo vsak dan brali strokovno literaturo 30 minut. Prvi teden gre odlično. Drugi teden pride krizni sestanek, izpustimo en dan. Naslednji dan se počutimo krive, rečemo si “eh, ta teden je tako ali tako izgubljen”, in prenehamo.
Zanašanje na motivacijo namesto na sisteme
Temu pravimo učinek “kako za vraga” (v psihologiji znan kot “what-the-hell effect”). En spodrsljaj interpretiramo kot popoln neuspeh. Kot kadrovnik vam povem: konsistenca je pomembnejša od intenzivnosti. Bolje je brati 5 minut na dan in to početi celo leto, kot brati en teden po eno uro in nato obupati.
Motivacija je čustvo. In kot vsa čustva, je nestanovitna. Zanašati se na to, da se boste februarja “počutili” motivirane za urejanje tiste neurejene baze podatkov, je naivno. Ne boste se.
Uspešni ljudje ne čakajo na motivacijo; imajo sisteme. Če želite več mrežiti, se ne zanašajte na navdih. Vzpostavite sistem: vsak torek zjutraj pošljem eno sporočilo na LinkedInu bivšemu sodelavcu. Ko postane vedenje avtomatizirano, ne zahteva več volje. In ravno tu večina poslovnih zaobljub pade – zahtevajo preveč kognitivnega napora v trenutkih, ko smo utrujeni.
Kaj lahko storite zdaj?
Če čutite, da vaše novoletne poslovne ambicije že popuščajo, ne vrzite puške v koruzo. Pozabite na velike preobrate. Izberite eno samo, majhno navado, ki jo lahko opravite v dveh minutah, in jo pripnite na obstoječo rutino.
Spremembe v karieri niso šprint. So maraton, sestavljen iz tisočih majhnih, na videz nepomembnih korakov, ki pa na dolgi rok ločijo povprečnega zaposlenega od vrhunskega strokovnjaka. Bodite prizanesljivi do sebe, a neizprosni pri svojih rutinah.
