30 letna Teja, magistra upravnih ved in univerzitetna diplomirana ekonomistka z večletnimi izkušnjami na področju marketinga ustvarja blog MINI ROKICE, ki je pomoč številnim novopečenim in izkušenim mamicam pri vzgoji in nasvetih glede starševstva in partnerstva.
Avtorica bloga ugotavlja, da so blogerke včasih podcenjene. V Sloveniji, za razliko od tujine še vedno prevladuje mnenje, da so mame, ki pišejo blog, mame brez izobrazbe, ki cele dneve visijo na računalniku in ne želijo delati. Trditev je daleč od resnice. Marsikatera mamica je namensko pustila službo, nekatere celo na visokih položajih zato, da bi lahko več časa preživele z družino in si ustvarile delovno mesto od doma – svoj blog. Na koncu koncev je tudi to cilj države. Opomni nas na dejstvo, da mamice lahko do otrokovega tretjega leta starosti koristijo polovični delovni čas, v primeru dveh predšolskih otrok še dlje.
Delovno mesto, ki si ga moraš ustvariti
Dobre komunikacijske lastnosti in veselje do pisanja je premalo za uspešen blog. Za blogom se skriva veliko več kot bralci opazimo. Teja poudarja, da gre pri blogu za kombinacijo znanja marketinga, oglaševanja, poslovne komunikacije, psihologije, analiz in jasnega izražanja. Ena sestavina brez druge ne more delovati.
Blog je pravzaprav delovno mesto, ki si ga moraš ustvariti sam. Nihče te ne opazi dokler ne delaš dovolj trdo in ne delaš v pravo smer. Pisanje vsebine, ki javnosti ne pritegne je potratna poraba časa. Priznava, da se kdaj pa kdaj zgodi, da napisan članek ne doseže želenega uspeha. V tem primeru se zakoplje v podatke in analizira kaj bi lahko naredila bolje, da bi članek pripeljala do uspeha.
Neodvisnost v zameno za trdo delo
30 letna Ljubljančanka nam zaupa, da v njeni pisarni vedno gori luč pozno v noč. Preko dneva se ji redko uspe usesti za računalnik, zato si je noči rezervirala za pisanje, tekom dneva pa ob druženju s sinčkom nabira ideje.
Priznava, da je včasih težko usklajevati delo in družino, še posebej v obdobju, ko so v pričakovanju novega družinskega člana. Po večerji, kopanju in pravljici odide v svoj svet. V svet pisanja, ki ji omeni ogromno.
“Sem neodvisna, sama svoj šef. Nihče me ne gleda grdo, če zvečer zamudim v službo ali če pride dan, ko ne delam ničesar. V službi lahko med delom pogledam tudi youtube posnetek, sem na Facebooku, Instagramu ali jem pico. Če ne bom delala prav in dovolj ne bo rezultatov in moja neodvisnost bo ogrožena – tega se zavedam in to me motivira.”
Copati namesto visokih petk
Teja priznava, da včasih pogreša pisarniško vzdušje, visoke petke, elegantna oblačila in sestanke. Otroški nasmeh jo vsakič znova prepriča, da se je odločila prav.
Dodatna motivacijo so sledilci, ki jo podpirajo in se nanjo obračajo z vprašanji. Zaupa nam, da v njen elektronski poštni predal dnevno pridejo pisma bralk. Čuti dolžnost do svojih bralcev in se zaveda da dela dobro za družbo. Priznava, da je premalo strokovnih in preverjenih informacij s področja starševstva. Med pripravo na magistrsko delo in tekom študija si je nabrala ogromno praktičnih izkušenj, da zna med informaciji ločiti zrno od plevela in bralcem ponuditi verodostojne informacije.
Blogerke imamo ogromno znanja
Najpogostejše vprašanje, ki ga prejmejo blogerke se dotika financ in kvalitete življenja od bloga. Teja poudarja, da se je potrebno zavedati, da je blog osrednji del okoli katerega se plete ogromno znanja in izkušenj.
Uspešne blogerke nikoli niso samo blogerke, v Sloveniji je samo z blogom težko preživeti. Je pa vsekakor dobra referenca in popotnica za druge aktivnosti. Ljubljančanka pravi, da piše za številne medije, svetuje in vodi marketinške kampanje pri čemer je zelo uspešna in ima stalne naročnike.
Zaradi bloga in dolgoletnih izkušenj na področju marketinga lahko naročnikom svetuje iz prve roke. Vsega tega ne bi bilo, če se ne bi pred enim letom odločila, da bo začela pisati blog.
Pogovor zaključi z ugotovitvijo, da vsakemu lahko uspe, le če ima dovolj volje in verjame vase. To je ključ do uspeha, ne samo pri blogu, pri karieri, partnerstvu in življenju nasploh. Če sam nimaš vere vase, ne moreš pričakovati, da jo bodo imeli drugi.
